Otroci spijo drugače

Otroški spanec

Da je spanje nekaj posebnega, vemo tudi mi odrasli. Za razliko od večine drugih stvari v življenju spanja ne moremo doseči s prizadevanjem. Ravno nasprotno: spanje nastane s sprostitvijo. Ono mora najti nas, ne mi njega. Narava je to tako uredila z dobrim razlogom. Ko spimo, namreč izpustimo vsakršen nadzor. Smo nezaščiteni, brez refleksov, nemočni. Zato se spanje lahko zgodi le pod določenimi pogoji – namreč takrat, ko se počutimo varne in zaščitene. Zunaj ne sme biti volčjega tuljenja, ne smejo škripati deske. Ni čudno, da pred spanjem še enkrat na hitro preverimo, ali smo res izvlekli ključ iz vhodnih vrat. Šele ko se počutimo varne, se lahko sprostimo. In šele ko smo sproščeni, lahko zaspimo.

Kaj pa otroci? Pri njih je enako. Tudi oni postavljajo pogoje Sandmännčku. In kakšni so ti pogoji, se starši hitro naučijo. Da, malčki hočejo biti siti, hočejo biti na toplem in hočejo biti utrujeni (to včasih pozabimo). A tudi pri njih se pojavi vprašanje: Ali sem varen, zaščiten in v varnem zavetju?

Dve grdosti

Od kod dojenčki črpajo občutek varnosti? Za razliko od odraslih ga ne črpajo iz sebe, in to je dobro: kako bi dojenček sam lahko pregnal volka? Kako bi lahko sam poskrbel, da bo pokrit, ko ugasne ogenj? Kako bi lahko sam odgnal komarja, ki mu sedi na nosu? Majhni otroci črpajo občutek varnosti od tistih, ki so po naravi odgovorni za zaščito in skrb za malega človeka: od svojih staršev. Zato se vedno znova zgodi ista neprijetnost, takoj ko otrok postane utrujen: v njem se napne nekakšna nevidna vrv – in ta ga z vso močjo potegne k osebi, ki mu je najbolj znana in zaupanja vredna. Če nikogar ne najde, se otrok znajde v stiski in začne jokati. Napetost, ki je s tem povezana, pa zagotovo pregoni tudi Sandmännchena …

A to še ni vse. Malčki v življenje prinesejo še eno dediščino. Človeški otroci se v primerjavi z drugimi sesalci rodijo v zelo nezrelem stanju. Zlasti možgani so sprva na voljo le v »ozki različici« – v prvih treh letih življenja morajo namreč potrojiti svojo velikost! Ta razvojni skok vpliva tudi na otroški spanec. Pri dojenčku namreč možgani ostanejo še dolgo po tem, ko zaspijo, sorazmerno aktivni – ustvarjajo nove povezave, v pravem pomenu besede rastejo. To zahteva veliko energije – dojenčki se zato pogosteje zbujajo, da »napolnijo zaloge«. Poleg tega je ta zorenjski spanec precej plitek in poln sanj – zato dojenčkov pogosto ni mogoče položiti, ne da bi se spet prestrašili.

Kako spijo dojenčki

Da majhni otroci spijo drugače kot odrasli, ima torej dobre razloge. Na kratko povzemimo, kaj je znanega o spanju majhnih otrok.

Majhni otroci imajo zelo različne potrebe po spanju. Tako kot so nekateri otroci »dobri porabniki hrane«, se zdi, da so nekateri dobri porabniki spanja – in obratno! Nekateri dojenčki v novorojenčkovem obdobju spijo 11 ur, drugi pa 20 ur na dan (povprečje je 14,5 ure). Pri 6 mesecih nekaterim dojenčkom zadostuje 9 ur, drugi pa potrebujejo do 17 ur (povprečno zdaj spijo 13 ur). V drugem letu življenja znaša dnevna potreba po spanju v povprečju 12 ur – odvisno od otroka plus/minus 2 uri. Pri 5 letih nekaterim malčkom zadostuje 9 ur, drugi pa še vedno potrebujejo 14 ur…

Majhni otroci potrebujejo nekaj časa, da najdejo svoj ritem. Medtem ko je spanje pri novorojenčkih enakomerno porazdeljeno med dan in noč, se že pri dveh do treh mesecih kaže določen vzorec: Dojenčki zdaj vedno večji del spanja opravijo ponoči. Kljub temu večina dojenčkov v starosti pet do šest mesecev še vedno opravi približno tri dnevne dremeže, nekaj mesecev kasneje pa se mnogim med njimi že zadostujeta dva dnevna spanca. In takoj, ko začnejo hoditi, se mnogi med njimi – a nikakor ne vsi – zadovoljijo z enim samim popoldanskim spanjem. Pri štirih, najpozneje pa pri petih letih, pa je to pri večini otrok že preteklost.

Da bi dojenček spal celo noč brez prekinitve, je precej redko. V znanosti zato dojenčka uvrščamo med tiste, ki »spijo celo noč«, če po navedbah staršev od polnoči do 5. ure zjutraj mirno spi. V prvem polletju življenja se (po navedbah staršev) 86 odstotkov dojenčkov ponoči redno zbudi. Približno četrtina od njih celo trikrat ali več. Med 13. in 18. mesecem se še vedno dve tretjini malčkov redno zbujata ponoči. Fantje se ponoči na splošno zbujajo pogosteje kot deklice. Tudi dojenčki v starševski postelji se pogosteje zbujajo (vendar za krajši čas…). Dojeni otroci na splošno začnejo spati celo noč pozneje kot otroci, ki niso dojeni.

Pot do spanja

Način spanja otroka se v bistvu ne razlikuje od načina spanja odraslega: otrok za spanje ne želi biti le utrujen, ogret in sit – želi se tudi počutiti varno. Za to pa najprej potrebuje svoje odrasle spremljevalce – en otrok jih potrebuje bolj nujno kot drugi, en otrok dlje kot drugi. Če otrok vedno znova doživlja takšno ljubečo spremljavo pri spanju, si postopoma zgradi lastno varnost, svoj »spalni dom«.

Zato je napačno prepričanje, da je pri spanju otroka najpomembneje najti tisti trik, s katerim bodo dojenčki nenadoma brez težav zaspali. Takšnega trika ni, če pa ga že obstaja, deluje le pri sosedovem otroku.

Prav tako je napačno prepričanje, da bi bili dojenčki razvajeni, če bi dobili spremstvo v spanje, ki ga po naravi pričakujejo. V 99 % človeške zgodovine dojenček, ki bi spal sam, naslednjega jutra ne bi dočakal – odnesle bi ga hijene, pogrizle kače ali bi ga podhladila nenadna hladna fronta. A kljub temu so morali malčki postati močni in samostojni. Kaj šele razvajanje zaradi bližine!

In dojenčkom, ki sami ne morejo zaspati, tudi ne smemo pripisovati motnje spanja. V bistvu delujejo brezhibno. Španski pediater Carlos Gonzales je to nekoč opisal takole: »Če mi vzameš vzmetnico in me prisiliš, da spim na tleh, mi bo zelo težko zaspati. Ali to pomeni, da trpim za nespečnostjo? Seveda ne! Vrnite mi vzmetnico in videli boste, kako dobro lahko spim! Če otroka ločite od matere in mu je težko zaspati, ali potem trpi za nespečnostjo? Videli boste, kako dobro spi, če mu vrnete mater!“

Gre predvsem za to, da najdemo način, ki otroku sporoča: Tukaj se lahko počutim dobro, tukaj se lahko sprostim. Takrat bo uspel tudi naslednji korak – pot v spanje.