Otroci morajo igrati – vsak dan več ur, po možnosti samostojno in nemoteno, skupaj z drugimi otroki, tako znotraj kot zunaj. Kdor misli, da je igranje nekoristno preživljanje časa, nesmiselna otroška neumnost ali zgolj zabava, se moti. Igra je najuspešnejši program izobraževanja in razvoja, vrhunska disciplina učenja in najboljša didaktika na svetu! Zakaj je tako, boste izvedeli tukaj.
Avtorica: Margit Franz, avtorica knjige »Danes spet samo igranje – in pri tem veliko naučenega!«
1. Igra je otrokom prirojena
Človek je »Homo sapiens« in »Homo ludens«, torej modri in igriv človek. Igra verjetno spada med najstarejše kulturne tehnike človeka. Človek si svojo igralno naravo deli z mnogimi drugimi sesalci. Ker je to vedenje nastalo v evolucijskem procesu, je potreba po igri globoko zakoreninjena v človeku. Nobenega otroka ni treba spodbujati, motivirati ali pozivati k igri. Preprosto se igra – povsod in kadarkoli.
2. Igra je osnovna potreba otroka
Tako kot prehranjevanje, pitje, spanje in osebna nega je tudi igranje osnovna človeška potreba. Za reformno pedagoginjo Mario Montessori je igra otrokovo delo. Ko se otroci igrajo, se resno in zbrano posvečajo svojim igračam. Igra je glavna dejavnost otroka in hkrati odraz njegovega razvoja. Samostojna igra na različne načine spodbuja otrokove procese učenja in razvoja.
3. Igra prinaša veselje in zabavo
Nobeno otrok ne igra z namenom, da bi se naučilo kaj koristnega. Otroci radi igrajo, ker jim to prinaša veselje. Uživajo v samostojnem delovanju in občutku lastne učinkovitosti, ki ga pri tem doživljajo. Otroci so po naravi radovedni, radovednost pa je najboljša didaktika na svetu. Neutrudno preizkušajo nove stvari in na ta način zbirajo dragocene življenjske izkušnje. Učenje skozi igro je užitkovno, celostno učenje, saj so v njem vključeni vsi čuti – tudi tako imenovani »nesmisel«.
4. Igra krepi telo
Ena od bistvenih funkcij igre, bogate z gibanjem, je krepitev še mladega telesa. Mišice, kite in sklepi se okrepijo. Gibalni vzorci se preizkušajo, usklajujejo in vaje. Na ta način otrok uspeva izvajati vedno bolj zapletene gibe. Veselje do gibanja postane gonilo zdravega razvoja, tako da se lahko razvijejo telesno občutenje, zavest, nadzor nad telesom, gibalna varnost, vzdržljivost in zmogljivost. Fizična poraba energije in čustvena vključenost izzivata celotno osebnost. Vse to spodbuja celostni razvoj osebnosti. Tudi pustolovske postelje in igralne postelje lahko k temu pomembno prispevajo. Zlasti zato, ker se »trening« odvija vsak dan in povsem mimogrede.
5. Igra in učenje sta sanjski par
Kar se na prvi pogled zdi kot nasprotje, je v resnici sanjska kombinacija, saj je igra najboljša možna spodbuda za otroke. To je osnovna oblika učenja v otroštvu. Otroci skozi igro spoznavajo svet. Raziskovalci na področju igre in otroštva izhajajo iz predpostavke, da mora otrok do vstopa v šolo samostojno igrati vsaj 15.000 ur. To je približno sedem ur na dan.
6. Igra zmanjšuje stres
Ko opazujemo otroke pri igri, vedno znova ugotavljamo, da svoje vtise obdelujejo prav skozi igro. V igrah vlog uprizarjajo lepe, vesele, pa tudi žalostne in strašljive izkušnje. To, kar otrok igra, ima zanj samega smisel in pomen. Pri tem ne gre toliko za doseganje določenega cilja ali rezultata. Veliko pomembnejši sta sam proces igre in izkušnje, ki jih otrok med igro pridobiva o sebi in drugih otrocih.
7. Igra je socialno učenje
Igralna skupina, v kateri so otroci različnih starosti in spolov, ponuja optimalno okolje za socialno učenje. Ko namreč otroci igrajo skupaj, je treba uresničevati različne ideje za igro. Za to je treba skleniti dogovore, se sporazumeti o pravilih, reševati konflikte in se pogajati o možnih rešitvah. Lastne potrebe je treba potisniti v ozadje v korist ideje igre in igralne skupine, da se skupna igra sploh lahko razvije. Otroci si prizadevajo za socialno povezanost. Želijo pripadati igralni skupini in s tem razvijajo nova vedenja in strategije, ki jim omogočajo pripadnost. Igra odpira pot do lastnega jaza, pa tudi od jaza k tebi in k nam.
8. Igra spodbuja ustvarjalnost
Otroci s igro oblikujejo svojo lastno realnost. »Ne gre« ne obstaja – bujna domišljija omogoča skoraj vse. Domišljija, ustvarjalnost in igra so med seboj neločljivo povezane. Otroške igralne dejavnosti so tako kompleksne kot iznajdljive. Nenehno se na novo soustvarjajo. V igri se pogosto pojavijo problemi, ki jih je treba rešiti. Iskanje rešitev predstavlja bistven del igre. To učenje skozi odkrivanje je aktivno spoznavanje sveta na lastno pobudo.
9. Igra premaguje meje
Igra ima velik pomen za prijateljstva ter medkulturne in medjezikovne stike. Vrtec je kraj, kjer se sociokulturna raznolikost dejansko uresničuje. Ključ za srečevanje in sobivanje je igra. Otroci se skozi igro vživljajo v svojo kulturo in skozi igro vzpostavljajo stike med seboj, saj v igri vsi otroci govorijo isti jezik. Otroška odprtost do drugačnosti in zanimanje za novo premagujeta meje ter omogočata razvoj novih vzorcev odnosov.
10. Igra je pravica otrok
Otroci imajo pravico do prostega časa, počitka in igre. Ta pravica do igre je zapisana v 31. členu Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Odbor ZN za otrokove pravice poudarja, da naj bi otroci igrali samostojno in da naj bi odrasli njihovo igro čim manj usmerjali. Naloga otroških varstvenih ustanov je, da otrokom omogočijo nemoteno igranje v spodbudno urejenih prostorih – znotraj in zunaj. Pedagogika, ki spodbuja igro, dekletom in fantom omogoča razvoj njihovih igralnih sposobnosti ter staršem omogoča, da spremljajo, kako dobro se njihovi otroci razvijajo skozi igro.
Prvič objavljeno v reviji »kindergarten heute« 10/2017, str. 18–19
Danes spet samo igranje
Strokovno utemeljen in hkrati praktično usmerjen priročnik »Danes spet samo igranje – in pri tem veliko naučenega!« avtorice Margit Franz razkriva pomen otroške igre. Vzgojiteljem pomaga prepričljivo predstaviti ogromne izobraževalne prednosti »pedagogike, naklonjene igri« staršem in širši javnosti.
O avtorici
Margit Franz je vzgojiteljica, diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana pedagoginja. Bila je vodja vrtca, znanstvena sodelavka na Visoki šoli v Darmstadtu in strokovna svetovalka na področju pedagogike. Danes dela kot samostojna strokovna svetovalka, avtorica in urednica revije »PRAXIS KITA«.